Preskoči na vsebino

Judo

Judo je japonska borilna veščina in olimpijski šport, v katerem nasprotnika vržeš na blazino in ga na tleh nadzoruješ z držanji – starejši vadeči pa tudi z davljenji in vzvodi na roko. Ustvaril ga je Jigoro Kano ob koncu devetnajstega stoletja; ime pomeni nežna pot, saj partnerjevo moč in ravnotežje obrneš proti njemu. Trenira se bos na blazinah, v debelem bombažnem jopiču in hlačah, ki jim pravimo judogi.

  • Ravnotežje, koordinacija in občutek za pravi trenutek: met uspe, ko partnerja spraviš iz ravnotežja, ne samo s silo.
  • Moč in vzdržljivost vsega telesa, zlasti stiska rok, nog in hrbta.
  • Učenje varnega padanja – veščina, ki ti koristi vse življenje.
  • Disciplina in spoštovanje, z jasnim sistemom stopenj.
  • Osnove samoobrambe in samozavest.
  • Judogi: debel jopič, hlače in pas. Običajno je bel, na tekmovanjih se uporablja tudi moder. Številni klubi ga posodijo ali pa začetnikom dovolijo, da začnejo v športnih oblačilih brez zadrg in gumbov.
  • Treniraš bos; prinesi sandale za hojo zunaj blazine.
  • Kratko pristriženi nohti, brez nakita, dolgi lasje pa speti.
  • Blazine (tatami) so v klubu.
  • 60–90 minut. Začne in konča se s priklonom, veliko izrazov je v japonščini.
  • Ogrevanje, nato padci (ukemi): varno padanje nazaj, vstran in naprej. Začetniki jim posvetijo veliko časa.
  • Meti (nage-waza): ponavljanje vstopov brez dokončanja meta (uchi-komi), nato meti na partnerja.
  • Borba na tleh (ne-waza): držanja, obrati in pobegi; davljenja in vzvodi na roko pridejo na vrsto samo pri starejših vadečih.
  • Prosta vadba (randori) stoje in na tleh, v tempu, ki ustreza obema partnerjema.
  • Pasovi si sledijo od belega prek barvnih stopenj (kyu) do črnega pasu (dan); barve se od države do države razlikujejo. Na višjo stopnjo napreduješ na izpitu za pas.
  • Otrokom: judo je klasičen prvi šport, znanje padanja pa je dragoceno. Številni klubi sprejemajo otroke že zelo zgodaj.
  • Odraslim, ki si želijo šport z jasno tehnično potjo in močno skupnostjo.
  • Ljudem vseh velikosti: šteje tehnika, na tekmovanjih pa se pomeriš s tekmeci svoje teže.
  • Vsem, ki jih zanima samoobramba brez udarcev – glej tudi Sambo in Brazilski jiu-jitsu.
  • Manj ustreza tistim s težavami s hrbtom, vratom, rameni ali koleni, saj so meti in padci del vsakega treninga – posvetuj se z zdravnikom in povej trenerju.